O vlogi starša v športni karieri otroka
Kako lahko starši z nerealnimi pričakovanji in postavljenjem visokih ciljev uničijo kariero mladega športnika, smo se pogovarjali s športnikoma, ki sta blestela v 90. letih. Brigita Bukovec pravi, da je prav preveliko vmešavanje staršev vzrok, da veliko mladih talentov prehitro obupa: “Ko sem jaz trenirala, nobenega starša ni bilo na treningu. Vse življenje sem se vozila s kolesom na trening. Seveda razumem, da je treba otroka pripeljati na trening, ampak – potem ga tam pustiš in nisi zraven. Če greš na tekmo, navijaš, ne pa, da vpiješ na otroka in sodnika.”
Starši na tekmah otrok vpijejo na sodnike
Neprimerno vedenje, ki ga vedno pogosteje opažamo celo v športu mladih, je pred kratkim omenjal že športni psiholog Matej Tušak. “Dogaja se, da se starši prepirajo in celo tepejo, otroci pa se poskušajo boriti v mejah fair playa. Kako le, če vidi, da se očetje na tribunah prepirajo?” Brigita Bukovec ima podobne izkušnje, saj njena sinova (stara 12 in 14 let) trenirata nogomet. “Grozno, kaj se dogaja. Občasno grem na kakšno tekmo, ampak najraje ne bi šla več. Vedenje staršev je katastrofalno. Vpijejo na otroke in sodnike. Ne vem, zakaj se odrasel človek ne zaveda, kakšno škodo dela s tem.”
Napaka, da od otrok zahtevajo vrhunske rezultate
Nekdanja vrhunska atletinja je prepričana, da je večina preveč obsedena z rezultati svojih otrok. “Ves sistem, predvsem v klubih, je naravnan k temu, da sili otroke, naj že pri osmih ali devetih letih dosegajo vrhunske rezultate. S tem delajo veliko napako. Sprašujemo se, zakaj ni rezultatov. Tukaj tiči pomemben razlog, žal pa se nihče ne odzove. Otroci že pri desetih, enajstih letih trenirajo kot profesionalci in to je napaka. Starši jih doma maltretirajo, kako morajo trenirati, in so celo kaznovani, če ne dosegajo želenih rezultatov.“
Sedem trenerjev, šest jih dela škodo
Primož Peterka se spominja, kaj se je že v 90. letih dogajalo na skakalnih tekmah: “Nekateri starši so se drli na merilce daljav, da ne merijo pravilno. Neverjetno, ampak že v konkurenci skakalcev do 12 let je bila cela vojna,” pravi Peterka, ki zdaj nekaj podobnega doživlja v vlogi očeta, saj njegov najstarejši sin (14-letni Maj) pri Triglavu trenira nogomet, hčerki pa gresta po očetovih poteh in trenirata smučarske skoke. “Vidim tudi v preostalih športih, kako imajo otroci kar naenkrat sedem trenerjev, od tega jih šest dela škodo.”
Najhujša kazen, če ni smel na trening
Kakšna naj bo torej vloga staršev? Primož Peterka: “Otroci imajo v klubih svojega trenerja, ki gotovo o športu ve več kot starši in otroku hoče dobro. Vsako vmešavanje staršev je moteče, žal pa se starši tega ne zavedajo in otroku ne pomagajo, ampak mu delajo škodo. Otroci potrebujejo le podporo in prevoz na trening. Za svojega očeta, ki je bil sicer do leta 1991 tudi moj trener, lahko rečem le: vsa čast, koliko kilometrov je naredil zame in za mojega brata! Sicer pa je bila največja kazen, ki sem se je res bal, da ne bi smel iti na trening. K sreči se to nikoli ni zgodilo.“
Peterka prizna, da mu uide kakšna opazka
Ali se moravški šampion pri starejšem sinu drži teorije in ne “pametuje”, potem ko morda sin Maj ne odigra najbolje kakšne nogometne tekme? “Včasih mi še uide kakšna pripomba. To je predvsem takrat, ko vem, da ni dal vsega od sebe. Potem ga okregam in vprašam, zakaj je bil len.” Brigita Bukovec, srebrna olimpijka iz Atlante 1996, opaža, da so v atletiki starši vse večkrat med treningom na tribunah: “Komentirajo, kako naj trenirajo in kako dvignejo koleno. Ta ambicioznost je že splošna velika težava staršev in v neki meri tudi trenerjev oziroma klubov.“
“Če nimaš rezultata, ne pomeniš nič”
Bukovčeva pravi, da bo treba spremeniti miselnost. “Otroci morajo predvsem uživati v športu. Zdaj je večini otrok šport v breme, ker starši in trenerji zahtevajo le rezultate. Morda otrok nekaj časa še uživa, potem pa ne več. Morali se bomo vzeti v roke in morda staršem ponuditi več informacij. A žal je tako, da če danes nimaš rezultata, ne pomeniš nič. Tudi klubi so večinoma naravnani tako, da športa v smislu rekreacije ni. Kdor ni pri osmih letih med najboljšimi, preprosto izpade iz ekipe oziroma skupine. Vsi klubi težijo k temu, da so že rezultati majhnih otrok čim boljši.”