Zimsko branje

En starš vpraša drugega: ”Zakaj zapraviš toliko časa in denarja za treninge in tekmovanja za svojega otroka?”

V odgovor dobi: ”Moram ti nekaj priznati, ne plačujem zato, da bi moj otrok postal športnik.”

Prvi starš zopet: ”Zakaj torej plačuješ, če ne zato, da bi tvoj otrok postal športnik?”

Drugi starš pa odvrne: ”Plačam za trenutke, ko je moj otrok tako utrujen, da si želi odnehati, a vendar ne odneha. Plačam za priložnost, da moj otrok razvije doživljenska prijateljstva. Plačam za priložnost, ki jo ima otrok, da se od dobrih trenerjev nauči ne le tehnike, vendar tudi življenjskih lekcij. Plačam, da se moj otrok nauči discipline. Plačam, da se nauči sprostiti med socialnimi interakcijami, da bo ponosen, pomagal ostalim, da bo vljuden in spoštljiv član ekipe. Plačam, da se nauči živeti z razočaranji, ko mu nekaj ne uspe ali ne zmaga, ko naredi napako pri stvari, ki jo je že tisočkrat vadil, zato da se vrne z dvignjeno glavo in vadi še naprej. Plačam, da se nauči dosegati cilje. Plačam, da se moj otrok nauči, da uspeh ne pride čez noč, temveč je plod neštetih ur truda; da je učenje dolgotrajen proces. Plačam, da je moj otrok na igrišču, namesto da zahaja v težave z napačno družbo….lahko bi nadaljeval v neskončnost, a na kratko ti odgovorim takole, ne plačam zato, da moj otrok trenira, plačam za priložnosti, ki mu jih šport ponudi, da se razvije kot oseba in ima od tega koristi do konca svojega življenja, da pomaga ostalim in spoštuje njihovo individualnost. Resnično verjamem, da je to izjemna investicija. To je moja zapuščina zanj in za družbo.“