Category Archives: za starše

  • -

letom primerni treningi

Category : za starše

Kako prilagodimo trening starostni skupini glede na zrelostno/starostni nivo

 

Za razvoj motoričnih sposobnosti in nogometnih motoričnih sposobnosti otrok je pomembno, da vemo, kaj lahko otrok obdela oz. koliko informacij, ki jih dobi od nas lahko predela.

Zato, da bomo imeli pred seboj vpogled, kaj in koliko informacij lahko otrok obdela, bom predstavil kognitivni (intelektualni) razvoj otrok do 12. leta.

4 do 5 let
Dandanes vidim, da starši vpisujejo v nogometne “šole” že s 4. oziroma 5. letom starosti. Trener tu se mora zavedati, kaj lahko čaka od otrok. Otrok se lahko deloma vživlja v perspektivo drugih ljudi. Deloma lahko že razume pojem kozervacije-ohranjanja števila (tudi če premeša piškote na krožniku, se njihovo število ne bo spremenilo). Opazil bo, če jih je pri igri manj ali več. Otroci  se na treningih in doma pogosto igrajo igro pretvarjanja »Kot da«, ali igro vlog (nogometaš, navijač, lik iz risank, stariš). Zato je dobro, da v tej starostni skupini priredimo trening na podlagi igranja vlog (risani junaki, obisk znanih krajev itd.)
Otrok že rešuje enostavne problemske situacije: »Kaj narediš, ko si žejen?«; razume količino »malo – veliko«; nadaljuje začeti niz; prepozna najdaljšo od treh črt in največjo od treh žog; na zahtevo izroči dva predmeta, prešteje štiri predmete v nizu; postavlja vprašanja »Kaj je to?«, »Kdo je to?«; triletnik ponovi 3 števila ali stavek s 4 besedami, štiriletnik ponovi 4 števila ali stavek s 6 besedami. Tu otrok že razume, da imajo drugi drugačen pogled na stvari. Otrok lahko že dojame odnos med delom in celoto. V stanju je grupirati predmete po svojem kriteriju in se že sposoben koncentrirati od 5 – 15 minut. Otrok v tej dobi je izredno vedoželjen in postavlja številna vprašanja.
Otrok ne more miselno zajeti večjega števila vidikov določene situacije, ampak se osredotoči le na en vidik (najbolj očitnega), druge pa zanemari – centracija mišljenja. Zato včasih ko damo otrokom preveč elementov v vajo imamo občutek, da nas ni puslušal.

Skupaj lahko npr. združi like po barvi ali po obliki, ne pa po obeh dimenzijah hkrati (rdeče trikotnike skupaj in modre kroge skupaj).
Egocentričnost je posebna oblika centracije: otrok se lahko osredotoči le na svoj vidik gledanja in zanemari vidike drugih, vse presoja le iz lastne perspektive, misli, da vsi zaznavajo, čutijo in razmišljajo tako kot on. Ni sposoben empatije. Zato je v tem obdbobju, da so skupine čim manjše, najboljša je igra 1:1.

5 do 6 let
Naredimo otroku v tej fazi zelo pestro in živahno igro. Otrok v tej fazi življenja prehaja iz kognitivne razvojne faze v  konkretne faze. Spontano se uči z imitacijo in igro, zamenjuje znanje in veščine z drugimi metodami. To je pričetek šole za naše življenje, po naših normah in pravilih. Otrok se orientira v času, loči med levo in desno roko. Otrok izvede tri hkrati narekovana navodila.
Otrok prešteva in odšteva do 10. Otrok ponovi stavek iz 8 besed ali niz 5 števil. Otrok prepoznava podobnosti (po barvi, obliki, velikosti…). Začetki logičnih operacij (klasifikacija, seriacija, konzervacija).

Kako lahko vplivamo na misleni razvoj
•ustrezno organiziramo okolje, tako da otroku omogočimo igro in aktivnost
•ne presojamo preveč kritično njegove dejavnosti
•ne obremenjujemo ga z »odraslimi« razlagami
•ne dajemo mu neposrednih odgovorov, ampak ga napeljujemo, da pride do njih sam z lastno miselno aktivnostjo
•dajemo mu občutek varnosti, saj je kognitivni razvoj neločljiv od socialnega in čustvenega

7 do 8 let
Otrok za reševanje problemov intuitivno uporablja določene mentalne operacije, ne da bi jasno razumel kako in zakaj delujejo. Otrok osvoji konzervacijo števila, mase, tekočine in dolžine. Otrok se prične opisovati v bolj abstraktnih pojmih.

8 do 10 let
Zna pričakovati in tehtati misli drugih. Otrok osvoji konzervacijo teže. Okrog 8. leta je zmožen multiple klasifikacije – razvrščanja objektov po dveh ali več dimenzijah (v našem primeru dobri slabi, prijatelji neprijatelji). Vse večje je tudi razumevanje vzročno-posledičnih in prostorskih odnosov. Razume razdalje in smeri, zato zna uporabiti table in je sposoben presoditi, koliko časa bo potreboval, da pride od enega kraja do drugega.
Kljub temu, da operacije potekajo na miselni ravni, pa so vezane na konkretne predmete in pojave, ki jih otrok ali neposredno zaznava (vidi, sliši, opazuje) ali pa je z njimi že imel konkretno izkušnjo in si jo zdaj prikliče v spomin. Zato pri učenju potrebuje nazorno razlago, manj uspešno pa rešuje naloge, ki so zastavljene abstraktno, kar je pomembno upoštevati pri oblikovanju učnih načrtov (kazanje preko table). Je zelo primeren čas za vmeščanje otrok v skupinsko, ekipno delo.

Kako lahko vplivamo na miselni razvoj
•zaradi razvoja reverzibilnosti razume vzroke in posledice, razdalje in smeri, se orientira v prostoru, zmožen je opisati gibanje na igrišču, obvlada konzervacijo,
•zaradi decentracije mišljenja razvršča elemente po več značilnostih hkrati in jih ureja po vrstnem redu (npr. ne izpušča posameznih števil pri štetju),
•ker ni več tako egocentričen, lahko rešuje preprostejše moralne dileme.
V primerjavi z naslednjo fazo:
•potrebuje konkretno ponazoritev oz. vsaj eno takšno izkušnjo,
•kompleksnejših moralnih dilem še ne razume.

11 do 12 let
Otrok osvoji konzervacijo prostornine, lahko uporablja prostorske in časovne pojme. Otrok razume reverzibilnost, povratnost procesov. Otrok začne uporabljati deduktivno sklepanje. Uspešno rešuje zahtevne probleme, ki so le verbalno opisani in mu jih ni potrebno konkretno ponazoriti, razume abstraktne probleme (filozofijo, psihologijo, sociologijo, kompleksnejšo matematiko),rešuje formalno-logične probleme, ki zahtevajo hipotetično, induktivno in deduktivno sklepanje, kritično presoja kompleksne moralne dileme.

12 let in več
Mišljenje postane logično, bolj prilagodljivo, in abstraktno. Mladostnik lahko razmišlja o različnih enakovrednih rešitvah problema.

To je zelo groba klasifikacija in ne velja za vse otroke. Danes je večja kompleksnost okolja, obstajajo boljše igrače (didaktične), sistem učenja in pripravljanja na šolo se začne prej, več spodbud s strani staršev, večja pomembnost znanja kot vrednote, spremembe v vzgojnih slogih (bolj demokratična, večja dostopnosti različnih oblik izobraževanja, didaktičnega materiala (knjig, računalnikov), večja ambicioznost …


  • -

analiza tekme v avtu

Category : za starše

Vašega otroka ste peljali na tekmo.
Po končani igri se odpravite v avto in domov.
Sedaj sledi analiza…
Ali je analiza res smiselna in potrebna?

Ali ste mogoče kdaj po tekmi, ko ste otroka peljali domov začeli analizirati igro in kaj bi vaš otrok moral narediti?

Verjamite mi. Ne počnite tega. S tem ne pomagate vašemu otroku, to je delo trenerja in še nevarno je za vas, ker če ste v avtu niste osredotočeni na vožnjo.

Vaš otrok že ve, kaj je naredil narobe, ker mu je to zagotovo povedal tako trener kot tudi že soigralci.

Najboljše kar lahko poveste, kako ste uživali na tekmi s tem, ko ste ga opazovali, kako igra. Lahko pa poudarite dobre in pozitivne poteze, ki jih je naredil na tekmi. Otroku pohvala pomeni bistveno več kot “pametovanje, kaj bi moral narediti”.

Če se bo že vključil v razgovor, ga predvsem poslušajte in mu na njegova vprašanja odgovorite z novim vprašanjem, npr. sem dobro streljal prosti udarec?, vaš odgovor naj bo npr. si ti bil s svojim udarcem zadovoljen? ali bi drugič izvajal na drugačen način? in podobno …


  • -

spodbujanje brez navodil

Category : za starše

Ob igrišču jih ne vodite, ampak spodbujajte

Vsi smo že slišali starše ob igrišču za čas tekme “streljaj”, “podaj”, “preigraj”. Ali ste to mogoče bili pravi vi?

Naravno je, da hočete pomagati ekipi, v kateri igra vaš otrok, ampak verjamite mi, s tem prav gotovo ne!

Ta navodila lahko otroka zgolj zmedejo, otrok je že tako ali tako pod pritiskom nasprotnih igralcev, žoge in pri najmanjših tudi pod pritiskom obvladovanja gibanja in žoge.

Če gremo še naprej, mogoče pa so vaši vzkliki celo z nasprotju z navodili, ki jih je trener pred tekmo podal vašemu ali drugemu otroku.

Mogoče ne veste, da je ravno na tekmi navodilo trenerja, da otrok poskuša narediti določeno preigravanje, ki ga že dober mesec dni vadijo na treningu? Ali pa je na današnji tekmi navodilo, da morajo igrati samo s slabšo nogo???

Zato se raje, ko greste na tekmo pripravite in povprašajte, kaj počnejo na treningih in kakšne težave ima otrok pri nogometu.

Namesto navodil, ki jih kot stariš pošilja otrok kaj naj naredi, jih spodbujajte zgolj s klicanjem imena moštva, kjer igra in če boste videli, da je otrok uspel premagati prepreko, ga nagredite še z dodatnim aplavzom.

“Navijaj športno, ne moti otrok!”

  • -

navijanje

Category : za starše

… kako naj bi starši navijali na otroških in mladinskih tekmah …

 

DRAGA  MAMA  in  ATA
tu igramo samo otroci
to ni svetovno prvenstvo
navijaj za mojo ekipo in vse moje prijatelje
moj trener in sodnik sta samo človeka, kot mi vsi ...

  • -

ali je dobro če starši gledamo trening otroka

Category : za starše

zakaj otrok ne potrebuje starša na treningu

 

1. Temeljna vloga starša je, da spodbuja in podpira otroka pri udejstvovanju v športni panogi
Če stariš opazuje otroka na treningu, ga situacija privede v položaj, da ni več v vlogi spodbujevalca in podpornika, ampak začne svetovati, zakaj to in ono.
Začnemo se vtikati v stvari kot so npr: Moraš bolje poslušati trenerja, osredotočiti se moraš na to in tisto.
Ali smo še vedno v tem primeru v vlogi starša? Zagotovo ne. Delamo tisto, kar je naloga trenerja.

2. Včasih je boljše, da ne veste
Boljše je da ne veste, če vaš otrok ni pri stvari na treningu ali če vaš otrok kdaj ne dela po svojih najboljših močeh. Mogoče ni imel dobrega dne v šoli, mogoče se je s kom skregal. Mogoče pa na njega vpliva samo Luna. Kot starš lahko hitro vidite, da vaš otrok ni pri stvari in s vplivom na otroka lahko povzročite vašemu otroku zgolj stres, ki ga pa vaš otrok zagotovo ne rabi. Otroci morajo vedeti, da verjamete v njih in v njihove sposobnosti, zato je boljše, da mu dajete zaupanje.

3. Če opazujete trening, postaja tanka črta med otrokovim trenerjem in vami

Zavedati se morate, da predstavljate otrokovo najvišjo avtoriteto. Otrok se bo na treningu počutil drugače, če boste vi prisotni. S tem ko ste prisotni na treningu omejujte otroka, da bi se čim prej vključil v ekipo, skupino, ker si želi ob vaši prisotnosti pokazati, kaj zmore.

4. Biti ekipni igralec pomeni čast in spoštovanje
Otroci se morajo naučiti, da igrajo za svoje sotekmovalce in prijatelje, ne pa za starše. Ko ste prisotni, bo otrok seveda igral za starše – da zmaga in pokaže kaj ve. Morate spodbuditi in omogočiti otroku, da se ne osredotoči na zmago, vašo pohvalo, ampak da si pridobijo spoštovanje od soigralcev, prijateljev in trenerja skozi njihov osebnostni razvoj.

5. Otrok mora biti predan do svoje ekipe in starši mu ne smete olajšati dela
Če se boste vtikali v njegovo zgodbo, bo otrok s časom pregorel ali izgubil zanimanje za dejavnost. Če ga želite podpirati, ga morate pustiti, da se razvija kot športnik in član ekipe ter s tem razvija svojo identiteto. Če ste preveč vpleteni v njegov razvoj boste to zgolj le ovirali.

6. Starši imate pomembnejše opravke kot gledanje treninga
Če postavite svojega otroka v center vašega dogajanja in mogoče celo hočete preko njega doseči svoje neustvarjene želje, s tem postavljate preveč pritiska na vašega otroka. S tem nezavedno govorite, da je naša sreča, želja, odvisna od otrokove igre, predstave na športnem igrišču. To pa je prevelik zalogaj za otroka.
Starši morate biti sami svoje sreče kovači, zato namesto, ko opazujete otroka na treningu, pojdite na sprehod, preberite dobro knjigo ali pa naredite druge obveznosti. V mnogih klubih se dogaja, da so lahko starši na “ograji” igrišča ali tik ob igrišču in opazujejo otroke pri treningu. Ali je to res smiselno? Povem vam, da to ni ravno najkoristnejše za vašega otroka.


  • -

O vlogi starša v športni karieri otroka

Category : za starše

Starši se ne zavedajo, kakšno škodo lahko naredijo otroku

Brigita Bukovec

Brigita Bukovec: “Ko sem jaz trenirala, nobenega starša ni bilo na treningu. Niti vozili nas niso. Vse življenje sem se vozila s kolesom na trening.” Foto: www.alesfevzer.com
 Brigita Bukove in Primož Peterka
Brigita Bukovec in Primož Peterka sta bila v 90. letih glavna ambasadorja slovenskega športa. Bukovčeva je bila petkrat športnica Slovenije (1993, 1995, 1996, 1997 in 1998), Peterka dvakrat (1997 in 1998). Foto: MMC RTV SLO
 

Primož Peterka

Primož Peterka je dvakrat osvojil veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu. Veliko vlogo je igral njegov oče, ki je bil do prestopa v Triglav njegov trener, potem pa ga je vsak dan vozil na treninge v Kranj. Foto: Aleš Fevžer
 
Postali smo obsedeni z rezultati otrok,” Brigita Bukovec svari vse starše, ki se preveč vtikajo v trening otrok.
Primož Peterka: “Otroci potrebujejo le podporo in prevoz na trening.”

Kako lahko starši z nerealnimi pričakovanji in postavljenjem visokih ciljev uničijo kariero mladega športnika, smo se pogovarjali s športnikoma, ki sta blestela v 90. letih. Brigita Bukovec pravi, da je prav preveliko vmešavanje staršev vzrok, da veliko mladih talentov prehitro obupa: “Ko sem jaz trenirala, nobenega starša ni bilo na treningu. Vse življenje sem se vozila s kolesom na trening. Seveda razumem, da je treba otroka pripeljati na trening, ampak – potem ga tam pustiš in nisi zraven. Če greš na tekmo, navijaš, ne pa, da vpiješ na otroka in sodnika.”

Starši na tekmah otrok vpijejo na sodnike
Neprimerno vedenje, ki ga vedno pogosteje opažamo celo v športu mladih, je pred kratkim omenjal že športni psiholog Matej Tušak. “Dogaja se, da se starši prepirajo in celo tepejo, otroci pa se poskušajo boriti v mejah fair playa. Kako le, če vidi, da se očetje na tribunah prepirajo?” Brigita Bukovec ima podobne izkušnje, saj njena sinova (stara 12 in 14 let) trenirata nogomet. “Grozno, kaj se dogaja. Občasno grem na kakšno tekmo, ampak najraje ne bi šla več. Vedenje staršev je katastrofalno. Vpijejo na otroke in sodnike. Ne vem, zakaj se odrasel človek ne zaveda, kakšno škodo dela s tem.”

Napaka, da od otrok zahtevajo vrhunske rezultate
Nekdanja vrhunska atletinja je prepričana, da je večina preveč obsedena z rezultati svojih otrok. “Ves sistem, predvsem v klubih, je naravnan k temu, da sili otroke, naj že pri osmih ali devetih letih dosegajo vrhunske rezultate. S tem delajo veliko napako. Sprašujemo se, zakaj ni rezultatov. Tukaj tiči pomemben razlog, žal pa se nihče ne odzove. Otroci že pri desetih, enajstih letih trenirajo kot profesionalci in to je napaka. Starši jih doma maltretirajo, kako morajo trenirati, in so celo kaznovani, če ne dosegajo želenih rezultatov.

Sedem trenerjev, šest jih dela škodo
Primož Peterka se spominja, kaj se je že v 90. letih dogajalo na skakalnih tekmah: “Nekateri starši so se drli na merilce daljav, da ne merijo pravilno. Neverjetno, ampak že v konkurenci skakalcev do 12 let je bila cela vojna,” pravi Peterka, ki zdaj nekaj podobnega doživlja v vlogi očeta, saj njegov najstarejši sin (14-letni Maj) pri Triglavu trenira nogomet, hčerki pa gresta po očetovih poteh in trenirata smučarske skoke. “Vidim tudi v preostalih športih, kako imajo otroci kar naenkrat sedem trenerjev, od tega jih šest dela škodo.”

Najhujša kazen, če ni smel na trening
Kakšna naj bo torej vloga staršev? Primož Peterka: “Otroci imajo v klubih svojega trenerja, ki gotovo o športu ve več kot starši in otroku hoče dobro. Vsako vmešavanje staršev je moteče, žal pa se starši tega ne zavedajo in otroku ne pomagajo, ampak mu delajo škodo. Otroci potrebujejo le podporo in prevoz na trening. Za svojega očeta, ki je bil sicer do leta 1991 tudi moj trener, lahko rečem le: vsa čast, koliko kilometrov je naredil zame in za mojega brata! Sicer pa je bila največja kazen, ki sem se je res bal, da ne bi smel iti na trening. K sreči se to nikoli ni zgodilo.

Peterka prizna, da mu uide kakšna opazka
Ali se moravški šampion pri starejšem sinu drži teorije in ne “pametuje”, potem ko morda sin Maj ne odigra najbolje kakšne nogometne tekme? “Včasih mi še uide kakšna pripomba. To je predvsem takrat, ko vem, da ni dal vsega od sebe. Potem ga okregam in vprašam, zakaj je bil len.” Brigita Bukovec, srebrna olimpijka iz Atlante 1996, opaža, da so v atletiki starši vse večkrat med treningom na tribunah: “Komentirajo, kako naj trenirajo in kako dvignejo koleno. Ta ambicioznost je že splošna velika težava staršev in v neki meri tudi trenerjev oziroma klubov.

“Če nimaš rezultata, ne pomeniš nič”
Bukovčeva pravi, da bo treba spremeniti miselnost. “Otroci morajo predvsem uživati v športu. Zdaj je večini otrok šport v breme, ker starši in trenerji zahtevajo le rezultate. Morda otrok nekaj časa še uživa, potem pa ne več. Morali se bomo vzeti v roke in morda staršem ponuditi več informacij. A žal je tako, da če danes nimaš rezultata, ne pomeniš nič. Tudi klubi so večinoma naravnani tako, da športa v smislu rekreacije ni. Kdor ni pri osmih letih med najboljšimi, preprosto izpade iz ekipe oziroma skupine. Vsi klubi težijo k temu, da so že rezultati majhnih otrok čim boljši.”


  • -

Ne ovirajmo razvoja mladega športnika

Category : za starše

Napisano: 28.07.2015 10:07:44
Avtor: azo7

 

Starševska naloga je tudi to, da svojim otrokom privzgojimo zdrav in športno aktiven življenjski slog. Tudi tako, da jih spodbujamo pri vključevanju v ustrezne športne dejavnosti in jim pri tem pomagamo. Pri tem se starši pogosto soočamo s številnimi vprašanji:

Kdaj je pravi čas za vključitev otroka v organizirane športne dejavnosti, kakšna športna aktivnost je za različno stare otroke ali mladostnike najprimernejša, naj bo usmerjena v tekmovanja ali rekreacijske oblike itd.

Tokrat bom skušal predstaviti svoj pogled na vprašanje, kdaj je primeren čas za vključevanje otrok v organizirane športne programe, ki jih ponujajo športna društva, šole, zasebniki in drugi, in nekaj o vlogi staršev pri tem.

Preden se lotimo odgovora na vprašanje, je, da bi se izognili nesporazumom, treba poudariti, da ima športna dejavnost več obrazov. Tako govorimo o:

a) ”igralnih” oz. splošnih gibalnih programih, katerih cilj ni razvijanje tekmovalne uspešnosti otroka, in
b) športnih programih selekcijskega značaja, pri katerih izbirajo in pripravljajo otroke za tekmovalni šport.

Gibalne izkušnje, ki jih otrok lahko pridobi in razvija s starši v primerni organizirani športni vadbi že v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju so zelo dragocene za njegov gibalni in celostni razvoj. Gibanje mu odpira vrsto novih priložnosti in izkušenj, zaradi katerih sta svet in življenje v njem zanj zanimiva in privlačna.

Za razvoj gibalnih vzorcev in spretnosti je še kako pomembno spodbudno okolje družine in ožjega bivalnega okolje otroka (vrtec, šola). Zato so tudi organizirane oblike »igralnih uric« in podobnih programov že za otroke v predšolskem obdobju (štiri do šest let) in v prvih šolskih letih (od šest do devet let) zelo koristne. S temi zelo zgodnjimi gibalnimi spodbudami vplivamo na otrokov  poznejši življenjski slog ter ga opremljamo za samostojna in dejavna obvladovanja preizkušenj, obremenitev, ki mu jih bo prinašalo življenje.

Programi, v katerih so ob igri in učenju različnih gibalnih spretnosti najpomembnejše veselje, radost in zabava in ne tekmovanje in zmage, niso primerni smo v otroštvu. To so programi za vse življenje in za vse tiste, ki jim tekmovalnost in boj za »kolajne« nista najpomembnejša.

Večina klubskega športa v Sloveniji je tradicionalno usmerjenega v tekmovalni šport, kar pomeni, da je tudi delo z mladimi v veliki večini selektivno – iskanje nadarjenih otrok in njihov razvoj. Sestavni del te vrste športa so tudi tekmovanja na različnih ravneh. Zato so vprašanja o primernem vključevanju otrok v tak šport povezana z razvojem odnosa otrok do tekmovanj. Ta se z odraščanjem spreminja.

Čeprav med strokovnjaki ni enotnega mnenja glede najboljše starosti za začete sistematičnega ukvarjanja s športom (klubski selekcijski tekmovalni programi), je dejstvo, da otroci prihajajo v šport čedalje bolj zgodaj in bolj množično. V primerjavi s stanjem pred 15 leti in več, ko je bil najbolj pogost začetek ukvarjanja s športom pri starosti  med 10. in 13. letom , se ta v zadnjem času premika na veliko nižjo starost.

Podatki raziskav kažejo, da se v starosti od šestega do desetega leta v organizirane športne dejavnosti vključi približno dve tretjini športno dejavnih otrok. V nekaterih športnih že pri štirih, petih letih. Je to smiselno ali prezgodaj? Je to v korist otroka, njegovega športnega razvoja?

Pedagogi in psihologi ugotavljajo, da je pravi čas za vključitev otroka v tako organizirano športno dejavnost trenutek, ko je otrok motivacijsko pripravljen. Ali povedano drugače, ko si to sam želi.

Otrokom je treba dovoliti, da si sami izberejo šport, ne pa vsiljevati tistega, ki je nam všeč, s katerim smo se sami ukvarjali, ali tistega, ki je »najbolj donosen«. Naloga staršev je le, da jim svetujemo, jih podpiramo in spodbujamo pri ukvarjanju z izbranim športom. Čas motivacijske pripravljenosti otroka je tesno povezan z njihovo željo po medsebojnem primerjanju ali tekmovanju, da torej svoje gibalne sposobnosti primerja z drugimi (obdobje socialne komparacije).

To je čas, ko je zanj (zlasti za fante) posebno pomembno, kdo je najhitrejši, največji, najmočnejši. Otroci so tako zavzeti s primerjanjem, da se ne primerjajo samo z vrstniki, temveč tudi s starejšimi otroki, odraslimi osebami itd. Fantom je priljubljena »zabava«, da svojo moč, hitrost ali katero koli drugo športno spretnost primerjajo z očeti. Raziskave so pokazale, da se okrog petega ali šestega leta pri otrocih začne pojavljati zanimanje za šport, ki je skupaj z željo po primerjanju telesnih in športnih sposobnosti prvi pokazatelj njihove pripravljenosti, da se vključijo v organizirano športno dejavnost. Iz povedanega sledi: če za udeležbo otrok v športu velja kriterij motivacijske pripravljenosti otroka, tedaj je primeren čas za začetek ukvarjanja s selekcijskim športom pri starosti okrog sedmega ali osmega leta. Vendar ni pomembno upoštevati le otrokove motivacijske pripravljenosti, temveč tudi njegovo čustveno in socialno pripravljenost za proces vadbe in tekmovanja, v katere je vključen.

Veliko bolj kot kdaj prej je pomembno vprašanje o vsebini in kakovosti dela z otroki.

Vsekakor so znanje in izkušnje, ki jih otrok lahko pridobi in razvija v organizirani športni vadbi, izjemno dragoceni, toda hkrati smo v športni praksi priča številčnejšim primerom pedagoško neustreznega (celo nehumanega) ravnanja z otroki.
Ko programi niso prilagojeni otrokom, ko igro in učenje zamenja ozka specializacija  in pritisk tekmovanj, pretirana »resnost« vadbe itd., pozitivnost športa za otrokov razvoj postaja zelo vprašljiva. Zato je veliko bolj kot vprašanje o smiselnosti in potrebnosti zelo zgodnjega vključevanja in selekcioniranja otrok v posamezni šport na mestu vprašanje o vsebinah in kako organizirana športna dejavnost sta primerni za otroka.

Če je vsebina športne vadbe otrok igriva, široka in raznolika, če so tekmovanja (v skupini, klubska in lokalna) le sestavni del programa, potem je odgovor na vprašanje, ali je zelo zgodnje vključevanje otrok v šport koristno, vsekakor pozitiven. Če pa je zgodnje vključevanje otrok v šport povezano z zgodnjo in prehitro specializacijo vadbe in tekmovalno naravnanimi programi, potem odgovor ni več pozitiven.

Nedvomno se specializacija in sodelovanje na tekmovanjih pod pritiskom v mnogih športih začenjata v zgodnji starosti oziroma veliko prezgodaj. To je v nasprotju tudi s spoznanji o pomembnosti dolgoročnega koncepta razvoja mladih, nadarjenih za šport. Predvsem pa je to v navzkrižju s principi o humanosti dela z otroki.

Pri zgodnji (prezgodnji) specializaciji otrok v tekmovalno usmerjen šport postajajo otroci zaradi zahtevnosti (10, 15 ur in več treninga tedensko), pogostih čustveno zahtevnih tekmovanj itd. »mali gladiatorji«. Več podatkov dokazuje, da to zanje in za njihov športni razvoj ni najbolje.

Popolnoma normalno je, da so starši zelo pomemben člen v otrokovi športni dejavnosti, da jih zanima njegovo napredovanje, da ga podpirajo in upajo, da bo nekega dne postal dober športnik ter zdrav in srečen človek.

Težava nastane, ko se starši preveč vključujejo in gredo čez mejo med umirjeno pozitivno vključitvijo in pretirano zavzetostjo, ki gre tako daleč, da začnejo svoje življenje živeti skozi šport svojih otrok. Takšni fanatični starši se toliko istovetijo s svojim otroki, da skozi njih zadovoljujejo svoj ego. V takih okoliščinah postanejo starševska čustva lastne vrednosti odvisna od športnega uspeha njihovih otrok. Če so otroci uspešni in zmagujejo, se počutijo uspešne in obratno. Če so otroci neuspešni, se tudi oni počutijo neuspešne in manjvredne. Ni treba posebej omenjati, kakšen pritisk občutijo otroci tako fanatičnih staršev. Ti pogosto postanejo preveč kritični, nerealno ambiciozni, pretirano pokroviteljski do svojih otrok in pogosto tudi nasilni.

Mladi športniki, ki imajo takšne starše, pogosteje doživljajo velik stres, manj uživajo v športu in pogosto pregorijo v primerjavi s tistimi, ki imajo pozitivno družinsko okolje, katerih starši jih spodbujajo in ki dajo zabavi in pozitivni športni izkušnji prednost pred zmago. So razočarani in z občutkom manjvrednosti in nespoštovanja samega sebe zapustijo šport, brez želje, da bi se kdaj k njemu še vrnili.

Popolnoma normalno je, da so starši zelo pomemben člen v otrokovi športni dejavnosti, da jih zanima njegovo napredovanje, da ga podpirajo in upajo, da bo nekega dne postal dober športnik ter zdrav in srečen človek.

Zato preambicioznim staršem posebno sporočilo: pustite svojim otrok veselje do treningov in ne poizkušajte uresničiti lastne sanje pri svojemu otroku, ker otrok ima lastne sanje in želje.


  • -

Otroci in šport – treba se je naučiti tako zmagovati kot tudi izgubljati

Category : za starše

1. oktober 2013 | otroci, šport | Lisa 40/2013

 

Šport je življenje.  S seboj prinaša srečo, žalost, veselje in solze.

Dejstvo je, da je šport pomemben, nujen in zdrav za otroke. A kateri šport izbrati in kdaj začeti? Strokovnjaki pravijo, da je pametno otroka vpisati na športno dejavnost med tretjim in petim letom, na tekmovanja pa otroci naj ne bi bili pripravljeni pred osmim letom, tudi desetim, saj težko prenašajo zmage, poraze in dejstvo, da nekdo sodi njihovim sposobnostim.

Seveda pri izbiri športa ne smemo preslišati želja otrok, najpomembnejša stvar pa je, da se najmlajši zabavajo, učijo novih spretnosti in si počasi gradijo temelje, da lahko postanejo dobri športniki. Pogovarjali smo s tremi trenerji, ki že dolga leta delajo z najmlajšimi.

 

Barbee Šuštaršič je bila najprej sama odlična tekmovalka v plesu, 

danes je brez dvoma ena od najboljših trenerk zvrsti hiphop in street dance v Sloveniji in Evropi.

Njeni tekmovalci v plesni šoli Bolero kot zastavo pobirajo odličja doma in po sveti – od pionirčkov do članov ter celo hiphop mam. Barbee pravi, da je ples odličen, ker je to aktivnost, ki vključuje gibanje celotnega telesa. Vadba poteka ob glasbi, kar dodatno blagodejno vpliva na otroke.

Kakšne so vaše izkušnje – ali otroci radi plešejo?

Sama imam večinoma samo dobre izkušnje, saj se v plesno šolo vpišejo otroci, ki si želijo plesati. Zgodba je malce drugačna na športnih dnevih, ko fantje pravijo, da oni so pa preveč ‘kul’ da bi migali, vendar pa ob koncu ure tudi oni uživajo. Z naporom pa se otroci srečajo v okviru tekmovalnih skupin.

Kdaj pa menite, da je pravi čas za tekmovalni šport? Ali tekma za otroke pomeni stres?

Če se plesalec in starši odločijo za tekmovalno pot, svetujem, da to storijo čim prej, ker jim sam proces urjenja in tekmovanja dajo veliko izkušenj, kar je pomembno za doseganje dobrih rezultatov. Seveda pa vsako tekmovanje vključuje izpostavljanje stresnim situacijam. Otroci so soočeni z raznimi manj prijetnimi občutki, kot so strah pred nastopom, strah pred velikimi množicami, strah pred razočaranjem trenerja in/ali staršev, strah pred slabim rezultatom. Posebnost pri plesu pa je še strah pred tem, ali bodo koreografijo odplesali pravilno in v skladu z ritmom. Preostali občutki so veliko močnejši, zato otroci kljub stresnim situacijam vztrajajo v tekmovalnem plesu.

Zagotovo dober trener na otroka naredi velik vtis. Kako močno se tega zavedate?

Trener oziroma učitelj je pri otrocih in mladini velik vzornik, in kakršen je on, takšen je tudi njegov varovanec. Torej vse trenerjeve navade nehote prenesemo na otroke. Na vsakem koraku moramo paziti, kako se obnašamo, kaj rečemo, kako se oblačimo …

Kako pomembni pa so pri športu starši? Ne samo finančno, mislim tudi na spodbujanje in podpiranje otroka?

Starši so pomemben dejavnik v celotni sliki tekmovalca. Finančen vidik je samo eden izmed njih. Pri mladem tekmovalcu je pomembno, da ima občutek, da starši stojijo za njim, ga podpirajo. Zaželena je prisotnost na tekmah, pogovori o treningih, nastopih, tekmah. Skratka, starši so pomembni.

Kdaj pa opazite, sploh pri deklicah, da jih začne metati puberteta in da postanejo malo lene, da bi se raje bolj potikale naokoli kot plesale?

To je odvisno od posameznika. Nekatera dekleta so podvržena lenobi že pri 10 letih, druge pozneje, spet pri tretjih sploh ne opaziš, da se kaj dogaja, ker so še vedno pridne in trenirajo. Navadno pa jim začne ‘dogajati’ pri trinajstih, vendar bolj v smislu, da jezikajo, so nagajive do starejših najstnikov …

Kaj pa dodatna vzgoja – zdrava prehrana, zdrav način življenja …? Je to tudi naloga trenerja?

Zdrava in primerna prehrana za mladega športnika je izredno pomembna za njegovo dobro počutje. Sama imam mini predavanje takoj na začetku, ko se skupine na novo oblikujejo. Skozi vse leto večkrat omenim, kaj je dobro za njih in kaj ne. V zimskem času jih spodbujam, naj jedo več sadja in zelenjave.

Tik pred tekmami jim razložim, kakšna vrsta hrane jih na odru ne bo obtežila, kaj jim bo dalo energijo in kaj ne. Pred večjimi tekmami pa preprosto pošljem staršem elektronsko pošto, kaj naj pripravijo otrokom in najstnikom. Najlažje pa celotno zadevo tekmovalcem predstavimo z zgledom. Za malico si sama v dvorano prinesem narezano sadje namesto čokoladice, pijem vodo in izotonične napitke namesto gaziranih pijač. Posledično varovanci začnejo enako početi.

Avdicija oziroma selekcijski proces je za moje pojme najbolj stresen dogodek za otroke in najstnike v celotni sezoni. Seveda jih poskušamo dobro pripraviti na morebitno slabo voljo, saj noben tekmovalec ni prikrajšan zaradi uvrstitve v drugo selekcijo, saj se trenerji v Boleru trudimo enako z vsako skupino, ne glede na to, kakšen naziv imajo. Konec koncev sta pomembna napredek in to, da otroci uživajo v plesu in na treningih.

Lojze Šiško nekdanji odlični košarkar

in danes spoštovan košarkarski trener pravi, da gibanje za otroke ni problem, vsi radi športajo. Treba je le najti pravi pristop, način in jih ustrezno animirati, da jih aktivnost zanima.

Kako bi otroke in starše navdušili za šport?

Enostavno in najlažje je z odmevnimi promocijami prek različnih medijev, vsako veliko tekmovanje najvišjega kakovostnega ranga je zagotovo še večji ‘magnet’. Drugače pa verjetno lahko veliko za to naredijo že v vrtcih in osnovnih šolah, za usmerjanje v šport in posamezne panoge pa bi morali veliko narediti, kar tudi delajo, odgovorni v posameznih panožnih zvezah. Vemo pa tudi, da je zdravje pri posamezniku zelo visoko na lestvici vrednot, znana je tudi povezava med športom in zdravjem, verjamem, da bo to v prihodnosti eden vse večjih razlogov za ukvarjanje s športom.

Kdaj pa je po vašem mnenju pravi čas za tekmovalni šport? Ali tekma za otroke pomeni stres?

Težko bi rekel, pri kateri starosti je pravi čas za tekmovalni šport, na to bi lažje odgovoril kakšen psiholog. V nekaterih panogah so tekmovanja že res v zgodnjih letih, v drugih malo pozneje. Zagotovo je tekmovanje določen stres, ki ga otroci doživljajo različno, nekateri bolj, nekateri manj intenzivno.

Naloga trenerjev in tistih, ki delamo v športu, je, da otroke pravilno pripravimo na tekmovanja. Pripraviti jih moramo na ‘zdravo’ tekmovalnost, najti moramo pravo ravnotežje med pretirano tekmovalnostjo in strahom pred tekmovanji. Konec koncev je postalo življenje v današnji družbi eno samo tekmovanje, in če bomo v športu uspešni pri pripravi na tekmovanja, je to razlog več, da se otroci usmerijo v šport.

Kako pa vi otroke pripravite na tekmo – na poraz in na zmago, na konkurenco, fair play …?

Vsekakor gre za proces, ki se ga ne da zaključiti z enim samim pogovorom. Otroke je treba postopoma pripravljati in jih vzgajati. Biti zdravo tekmovalen je zagotovo cilj, ki vključuje pravilen odnos do zmag in porazov. Nekateri bodo to usvojili prej, nekateri pozneje, nekateri nikoli … Dejstvo pa je, da se je treba truditi, da bo tistih zadnjih čim manj.

Kako pomembni pa so pri športu starši? Ne samo finančno, mislim tudi na spodbujanje in podpiranje otroka?

Osebno s sodelovanjem s starši do zdaj nisem imel težav, sodelovanje je bilo dobro in uspešno. Zgodi se, da so starši včasih kar malo preveč ambiciozni, predvsem na začetku športne poti svojih otrok. Pretirana podpora, želja in ambicioznost včasih tudi negativno vplivajo na otroke. Nekateri otroci potrebujejo tega več, drugi manj. Vsekakor bi bil moj nasvet, da starši občasno stopijo ‘korak ali dva nazaj’, pogledajo na vso situacijo malo bolj od daleč, jo analizirajo in pridejo do pravega pogleda in pravih zaključkov.

Kaj pa selekcija, ki se običajno začne v najobčutljivejših letih? Kako se otroci, najstniki odzovejo, če se jim ne uspe uvrstiti v ‘prvo ekipo’?

Tudi tukaj je odvisno od posameznega otroka. Sprejemajo različno. Nekateri se hitro sprijaznijo s tem dejstvom, nekateri to doživljajo kot neuspeh … Zelo občutljiva zadeva, ki je nimam ravno rad. Je pa to še en izmed že tolikokrat omenjenega procesa razvoja in vzgoje športnika.

Darjo Koblar je že sedem let trener fantov do 14 let, 

ki danes sestavljajo ekipo nogometnega kluba Idrija. Sam je nogomet začel igrati pri osmih letih. Njegovo igralno mesto je bilo v obrambi kluba NK Rudar. V trenerske vode ga je popeljala želja sina, ki je začel trenirati nogomet. Darjo pravi, da je strog trener, ki pa se zna s fanti tudi pošaliti.

Zakaj bi staršem priporočili, naj otroke vpišejo na nogomet, saj ga že tako ali tako vsi fantje igrajo od rojstva?

Nogomet je specifičen šport, kjer ni vse odvisno od posameznika ali manjše skupine ljudi. Za solidno ekipo potrebuješ najmanj 18 igralcev, do dva trenerja, širšo organizacijo (prevozi, oprema, rekviziti, komunikacija …).

Res je, da ima žoga posebno privlačnost, vendar je brcanje s starši pred hišo povsem nekaj drugega kot organizirano treniranje ali tekmovanje. En sam nogometaš še ni ekipa in ta igra še ni nogomet.

Kako bi lahko otroke in starše še bolj navdušili za šport, tudi tekmovalni?

Fizična aktivnost otrok je različna, kot so tudi različni vzroki, zakaj so prišli k nogometu. Osebno imam ekipo, ki pod mojim vodstvom trenira že sedem let. Najbolje je, da se fantje priključijo zato, ker imajo nogomet radi, in ne zato, ker si to želijo starši. To ne velja samo za nogomet, ampak za prav vse športe. Narobe je tudi to, da so pri nogometu, ker pač nekje morajo biti, in je nemalokrat pogojeno s finančnim stanjem v družini. Nogomet je eden tistih cenejših športov v primerjavi na primer s tenisom, kaj šele smučanjem. In ja, prišli so tudi močnejši fantje, ki imajo radi nogomet, zdaj pa so sloki in postavni. Miganje je zanje že nuja, in nič več trpljenje. Še pred nekaj leti je bil tek okoli igrišča kazen za neposlušnost, nedelo, zdaj pa je to nekaj, kar potrebujejo zase.

Trenirate 14-letnike. Kako je z najstniki, so še zagreti za vsakodnevne treninge?

Kot sem omenil, so moji fantje v procesu treniranja že sedem let, torej polovico svojega življenja. Še vedno so zagreti. Zavedajo se tako fizičnega kot tehničnega napredka in radi hodijo na treninge. Postali so dejansko zasvojeni z nogometom, so homogena ekipa in že dolgo dobri prijatelji. Kako močno so željni nogometa, se najbolj opazi ob počitnicah, dnevih ko ni treninga, ko se fantje sami zberejo na igrišču in igrajo nogomet. Prek nogometa so se stkale tudi vezi med starši otrok, tako da so še bolj povezani.

Kaj pa tekme? Kako se s stresom spopadajo najstniki, kako jim vi trenerji pri tem pomagate?

Tekmovanje ni stvar lastne izbire, temveč proces, ki je nujna posledica treniranja. Trening je priprava na tekmo. Otrok ne boš stimuliral s tem, da bodo trenirali v nedogled, pa nič tekmovali. Želja po dokazovanju je večja kot strah pred neuspehom. Kot trenerju mi je najhuje, ko moram fantu povedati, da za določeno tekmo ni v ekipi. Verjamem, da je stres prisoten, ni pa posebej opazen.

Če ima vsak igralec točna navodila in jih tudi opravlja, zato pričakuje spodbudo. Vsaka dobra beseda zanj pomeni nov zagon, novo motivacijo. Predvsem pa je treba paziti, da se opozarja na napake v igri, ne pa napada osebnost fanta. Zavedati se je treba, da se vsak trudi po svojih najboljših močeh ter da ima vsak svoj limit.

Kaj pa trenerji? Zagotovo dober trener na otroka naredi velik vtis. Kako močno se trenerji tega zavedajo?

Drži. Pečat na otroku pusti tako dober kot slab trener. V obeh primerih je trener zaznamoval to občutljivo obdobje v razvoju otroka. Trener mora predvsem ločiti delo z mladimi od zasebnega življenja, službe in drugih zunanjih vplivov. Biti mora dosleden, načelen, poleg tehničnega znanja jim mora krepiti tudi druge, pozitivne lastnosti. To se mi zdi skoraj pomembneje kot samo nogometno znanje trenerja. Mislim, da se naredi veliko napak pri delu z mladimi, verjamem in upam pa, da nehote in da so to manjše napake, ki na njih ne pustijo trajnih posledic. Najboljši trener je tisti, ki se zaveda storjene napake in jo tudi popravi.

Kaj pa pritiski staršev – na otroka, na trenerje ….

Starši nosijo velik del bremena, morda največji. Če otrok nima podpore staršev, potem se nemalokrat zgodi, da fant preneha obiskovati treninge, posledično tekme. Starši so tisti, ki se morajo žrtvovati za otrokov razvoj; najprej doma, v šoli in konec koncev pri obšolskih dejavnostih. Otroka morajo spremljati na vseh področjih, kako jim to uspeva, pa se vidi v njegovem odnosu in pristopu.

Poleg finančnega in časovnega vložka (vožnja na treninge, tekme) so starši tudi prva povezava med trenerji in otrokom. Zato pa imajo pravico vedeti, kakšen je status fanta v ekipi, kako napreduje, kako se obnaša, kje so njegove napake.

Osebno zelo dobro sodelujem s starši. V vseh teh letih smo se dodobra spoznali in spoštujejo moje delo. Vse prevečkrat se pozabim zahvaliti za njihove napore, saj vozijo fante na trening tudi po 20 do 30 kilometrov daleč; najmanj štirikrat na teden. Na enem od turnirjev sva s sotrenerjem pred tekmo poslala fante k svojim staršem, ki so jim prenesli sporočilo, da navijajo za ekipo, in ne posameznika. To je bila ena najboljših vzgojnih prijemov staršev. Kako lepo je bilo slišati, ko so v en glas navijali; Idrija, Idrija … Zdaj smo to prerasli, ne vsi, velika večina pa.

Kdaj pa opazite, da jih začne metati puberteta in postanejo malo leni, da bi se raje bolj potikali naokoli kot trenirali? Kako pomembna je takrat vloga trenerja?

Še pred nekaj leti je bila puberteta opazna pri 15, 16 letih, pri tej generaciji pa kar kmalu po 20. letu. Začne se pri frizuri, ki je vsak trening drugačna, pa pri nepopolni opremi za treniranje. Je pa res, da puberteta ne vpliva na obisk treningov. Prva naloga trenerja je, da jih razume, a se še vedno drži zastavljenega dela. Osebno imam raje ‘vojaški’, bolj resni pristop do treniranja, vendar se je včasih treba tudi pozabavati, se za trenutek nasmehniti in se spustiti na njihovo raven. Zelo imajo radi, ko lahko z menoj delijo kakšno svojo zgodbo ali anekdoto. Vsega mora biti – po malem.

Porazi so zagotovo sestavni del športa. Kako po porazu ponovno motivirate otroke?

Res so sestavni del športa in tudi življenja. Najpomembneje je, da se iz porazov česa naučimo. Treba je poiskati vzroke za poraz, vendar spet ne na račun posameznika. Vsak prvi trening po tekmi si pred začetkom vzamemo pet do deset minut za razgovor. Nikoli, ampak res nikoli ne iščemo vzroka v posamezniku, kriva je vsa ekipa, z mano na čelu. Fantom predstavim svoj pogled na poraz, kaj bi bilo dobro spremeniti. Besedo prepustim tudi fantom, vendar pazim, da ne postane debatni krožek. So pa tudi zelo realni, in če zgubimo proti boljši ekipi, znajo poraz mirno prenesti in čestitajo nasprotniku. Mislim, da je to kvaliteta dobrih ekip.

Kaj pa selekcija, ki se običajno začne v najbolj občutljivih letih? Kako se otroci, najstniki, odzovejo, če se jim ne uspe uvrstiti v ‘prvo ekipo’?

Glede na tako majhen klub, kot smo, si selekcije žal ali pa k sreči ne moremo privoščiti. V svoje vrste sprejmemo vsakega fanta, ki se nam želi priključiti. Samo s trdim delom in brez selekcioniranja z mlajšimi ekipami dosegamo zelo velike uspehe. Na to smo zelo ponosni in tu vidim največji uspeh našega kluba. Po združitvi ekipe Idrije s Tolminom se je konkurenca povečala, vendar fantje v sovrstnikih ne vidijo sovražnikov, ampak prijatelje – soigralce. Za prvo ekipo se mora vsak potruditi in nikomur ni vnaprej zagotovljeno, da bo tudi stalno igral. Do zdaj ni še nobeden prenehal trenirati, čeprav morda ni član prve postave, kaj šele del prve ekipe.

Ali kdaj poveste svojim fantom, kako naj se prehranjujejo, česa naj se izogibajo, kaj bi bilo še fino, da počnejo …?

To je zelo pomembno. Večkrat poskušamo vplivati na ta del, zlasti zdaj, ko smo v akciji petkrat do šestkrat na teden. Vsake toliko so v zdravstvenem domu organizirana predavanja o zdravi prehrani. Pogrešam le, da so predavanja za starše; slušatelji bi morali biti tudi otroci. To je še posebej aktualno prav v tem obdobju, ko fantje rastejo in potrebujejo zadostno količino dobre in zdrave hrane. Čeprav sendvič ni ravno zdrava hrana, sem zelo vesel, ker jih fantje (vse generacije) za gostovanje dobijo od kluba. To je v preostalih klubih zelo redko. Ne bom se zlagal, če bom rekel, da v današnjih časih nekateri žal zanj nimajo. Tako je bilo v moji mladosti in tako bo tudi v prihodnje. Fantje so praviloma na tekme nosili sladkarije, zdaj je to le redko opaziti, kar je znak, da res odraščajo.

Seveda pa imajo radi iste stvari kot vsi njihovi sovrstniki; dobra je hitra hrana pa gazirane pijače … Tako pač je.

Kaj šport da otroku in tudi odraslemu, pa čeprav ni vrhunski športnik in serijski zmagovalec? Kaj je največja vrednost športa in treningov?

Zavedati se je treba, da profesionalno uspe majhen odstotek igralcev. Prej to vzamemo za dejstvo (starši!), prej se izognemo stresu in razočaranju. Fantom pa je treba pustiti želje, sanje in upanje. Za dosego teh sanj pa je poleg talenta potrebno še ogromno dela, zdravja ter sreče.

Šport ti lahko ponudi ogromno. Poleg zdravega načina življenja ima prav nogomet kot kolektivni šport še dodano vrednost. Naučiti se delati timsko že od malega, je samo ena od zelo pozitivnih lastnosti. Zavedanje, da so uspehi odvisni od ekipe oziroma velike skupine isto mislečih, je največja človeška nadgradnja.

Nogomet je življenje. S seboj prinaša srečo, žalost, veselje, solze. Treba se je naučiti zmagovati na igrišču in zunaj njega, še bolj pa se je treba naučiti zgubiti in se znati pobrati. Predvsem pa se nikoli predati in obupati. Bodite zmagovalci.

Besedilo: Tina Lucu


PODPORNIKI

OPOMNIK

V kolikor otrok ne more priti na tekmo vas naprošamo, da to sporočite trenerju vsaj 2 dni pred tekmo ali na zadnjem treningu pred tekmo. Hvala.

NAKLJUČNE SLIKE

števec

št. obiskov od 13.7.

Your IP: 54.224.60.122